lead-1lead-2lead-3lead-4lead-5lead-6lead-7lead-8lead-9

EVS prostovoljec Arthur - 4 mesece kasneje

datum: 23.11.2017

kategorija: Blog

Oktobra je minilo 4 mesece od kar je pri nas EVS prostovoljec Arthur iz Francije. Njegova opažanja, razmišljanje in počutje v Sloveniji si lahko preberete v nadaljevanju.

20170605_170635

Danes, 1. oktobra mineva 4 mesece od kar se je moj EVS projekt začel. Sem torej na pol poti mojega projekta. Izpostavil bom točke, ki so zame pomembne, torej pomembne stvari, ki sem jih doživel in spoznal v teh 4 mesecih. Pojdimo malo nazaj, kako se je vse skupaj začelo…

Zakaj sem izbral EVS?

Konec leta 2016 sem dobil naziv »Kvalitetni animator« in potreboval počitek od svojega študija. Že v času pridobivanja naziva sem kontaktiral organizacijo v Rodezu (Francija) in pridobil čim več informacij o EVS programu. V letu 2016 sem že začel iskati organizacijo, ki bi me lahko gostila po mojem usposabljanju za animatorja. V EVS program sem se vključil zahvaljujoč mojim staršem, ki so ob obisku Hrvaške srečali EVS prostovoljca, ki je ravno končeval svoj EVS projekt. Dodatno mi je ustrezalo, da za vključitev v EVS projekt ni potrebna visoka raven znanja angleščine. Kar me je dokončno prepričalo in pognalo v EVS projekt, je prostovoljno delo in pridobitev izkušenj v tujini, spoznavanje različnih ljudi, izboljšanje moje angleščine, učenje drugega jezika in izkusiti novo kulturo.

Zakaj sem izbral Slovenijo?

Po usposabljanju sem se posvetil iskanju organizacije, ki bi mi ustrezala. Najprej sem iskal organizacijo v tako imenovanih »bogatih in znanih« evropskih državah. Vendar sem zelo hitro naletel na različne probleme. V večjih in »popularnih« državah sem težje dobil mesto EVS prostovoljca, ker je konkurenca večja, ali imajo partnerstvo samo z določenimi državami, organizacijami. Velikokrat sem izpadel zaradi slabega znanja angleščine. Ne smemo pozabiti, da je velikokrat velika razlika med tem kar je povedano in realnostjo v praksi. EVS ni nobena izjema. Prva organizacija, ki bi me sprejela je bila v Latviji. Na začetku je bilo vse v redu, dokler niso ugotovili, da je za sestavo in izvedbo projekta potrebno veliko dela in birokracije. Čez noč sem dobil zavrnitev s strani organizacije. Spoznal sem, da sem za dogovarjanje z organizacijami porabil veliko časa in nisem želel zapraviti celega leta za iskanje gostujoče organizacije, zato sem poslal prošnjo še v ostale države. Kaj sem naredil s Slovenijo? Slišal sem že za to državo, nisem pa vedel ničesar drugega o njej, niti kje leži v Evropi. Mislim, da sem se za Slovenijo odločil spontano in je bila to res dobra odločitev in je ne obžalujem.

p1020550

Kako najti ustrezni projekt?

Preden sem začel intenzivno iskati, sem prebral različna mnenja in izkušnje EVS prostovoljcev na spletu, ki so izjavljali, da je iskanje organizacij trajalo vsaj 6 mesecev in pridobitev vseh potrdil še dodatne 3 mesece. Organizacijo sem začel iskati v oktobru. Tudi sam sem iskal organizacijo v Sloveniji 6 mesecev in potrditev z vsemi dokazili in potrdili pa je trajala še 3 mesece. Tako sem zapustil Francijo v začetku junija 2017. Lahko rečem, da je potrebno veliko potrpežljivosti in vztrajnosti, da prideš do tega. Vendar se moraš potruditi, se ne predati, ker je res enkratna priložnost. Povedati moram tudi, da preteče kar dosti časa preden Evropska komisija potrdi projekt. Pomembno je tudi vedeti, da povrnejo stroške letalskega prevoza, nastanitve in prehrane. Poleg tega je veliko stvari na katere moraš pomisliti preden greš in zahteva veliko organizacije.

Torej prišel sem v Slovenijo v ponedeljek, 5. junija 2017 in takrat se je moja izkušnja začela.

20170816_200201

Strahovi, ki sem jih imel na začetku projekta, razlike in ne nazadnje realnost:

Prvi moji strahovi so bili v povezavi z načinom življenja, kulture, jezika in hrane… Preden sem šel sem na internetu preveril razlike med Francijo in Slovenijo… Moram reči, da sem bil malo zaskrbljen, ker nisem poznal Slovenije sem pričakoval, da je to država na »vzhodu«. Popolnoma sem se motil in sedaj vidim, da je internet poln napak. Bil sem pozitivno presenečen! Nikoli nisem imel nobenega problema z ljudmi. Ljudje so zelo prijazni, hrana je dobra (čeprav je še vedno zame najboljša francoska hrana). Življenjski slog je zelo podoben našemu, razen, da Slovenci jejo veliko in ob kateremkoli času dneva. Jezik je zelo različen, vendar zelo lep.

Kar lahko še povem o razlikah je, da je Slovenija majhna država (majhna, ampak zelo luštna). Zelo me je presenetilo, da ljudje prečkajo cesto samo na prehodu za pešce. Vedno počakajo na zeleno luč na semaforju in šele nato prečkajo cesto. Govorijo zelo dobro angleško. Povedali so mi, da je to zato, ker živijo v majhni državi in se morajo naučiti tujega jezika. Cene so nižje kot v Franciji. Opravljam EVS na zahodu Slovenije na meji z Italijo, v Novi Gorici, kjer so cene vseeno nekoliko višje, kot drugod po Sloveniji, saj na tem območju pride veliko Italijanov v Slovenijo po nakupih, ker so cene nižje, kot v Italiji. Slovenci veliko uporabljajo kolesa. Leta 2016 je bila Ljubljana razglašena za Zeleno prestolnico Evrope. Hkrati je Slovenija tudi prva država na svetu, ki si je pridobila naziv Zelena destinacija.

Kar se mi zdi kar negativno v Sloveniji je javni prevoz. Razložili so mi, da je to zato, ker imajo slabe povezave. Na primer iz Nove Gorice (kjer sem) do prestolnice je samo 100 kilometrov in vlak vozi tri ure. Vozila vozijo zelo hitro. Nova Gorica je znana po casinojih in veliko Italijanov hodi sem igrat igre na srečo. Zato so cene v Novi Gorici nekoliko višje, kot drugje po Sloveniji. Na primer, cena kave v Ljubljani je približno 1 euro, v Parizu pa 6 eurov, kar pomeni veliko razliko med prestolnicama.

Na začetku in še vedno imam velik problem v komunikaciji. Slabo znati angleško in sploh ne znati slovensko je velika omejitev v Sloveniji. To me je najbolj presenetilo (sploh nisem pričakoval, da bo tako težko komunicirati). Ob koncu dneva sem zelo utrujen od komuniciranja v angleščini, ker se moram zelo skoncentrirati in mi vzame veliko energije: »poslušaj«, »razumi«, »prevedi« iz francoščine v angleščino. Ampak sedaj je boljše. Še vedno se učim komuniciranja v angleščini, širim svoj besedni zaklad in sem ravno zopet začel s tečajem slovenskega jezika (tečaj sem obiskoval že v juniju). Včasih sem naveličan tolikšnega govorjenja. Nisem si mislil, da bo tako težko. Preden sem prišel sem si rekel, da se bom jezika naučil avtomatsko, hitro s komuniciranjem z drugimi ljudmi, vendar sem se motil. Je veliko težje kot sem si mislil.

Vsakodnevno življenje v Sloveniji:

Stanujem v Dijaškem domu Nova Gorica, kjer sem zelo zadovoljen in se ne pritožujem. Ni luksuzno, vendar kot prostovoljec se moraš zadovoljiti s tistim kar imaš in kar ti je ponujeno. Danes se počutim zelo dobro in vse je v redu na organizaciji. Ljudje s katerimi delam so zelo prijazni, vse gre zelo dobro. V zadnjih štirih mesecih sem bil na treh taborih, ki jih organizira organizacija Medobčinsko društvo prijeteljev mladine za Goriško, katera mi omogoča raziskovati različne kraje. Slovenija je majhna, ampak zelo lepa zaradi različnih podnebij in pokrajin. Smešno je, da iz prestolnice Ljubljane, kjer je kontinentalno podnebje smo v manj kot eni uri na morju, kjer je sredozemsko podnebje. Za potovanje po mestu uporabljam kolo, ki mi ga je kupila organizacija. Doma v Franciji večinoma uporabljam avto zaradi dolgih razdalj. Moje življenje v Novi Gorici je zelo dobro. Mesto ni zelo luštno, saj je zgrajeno v slogu druge polovice 20. stoletja (betonska arhitektura), ampak čez Italijansko mejo je Gorica, ki je zelo lepa in slikovita.

Nova Gorica je bila zgrajena po drugi svetovni vojni leta 1947, ko je Gorica prišla pod Italijansko oblast. Moje življenje v organizaciji: Vse je v redu v organizaciji. Delam od 8. zjutraj do 4. popoldan. Moj projekt "Lapbook" smo začeli izvajati, saj je bilo v juniju, juliju in avgustu nemogoče zaradi počitnic in veliko poletnih aktivnosti. Trenutno izvajam svoj »Lapbook« projekt v OŠ Milojka Štrukelj v sodelovanju z OŠ v Franciji, kjer dela moja mama kot učiteljica.

V naslednjih 4 mesecih se bo zgodilo še veliko. Delam z zelo prijetnimi ljudmi in sem jim že sedaj hvaležen, da me podpirajo, mi pomagajo in vzpodbujajo pri vseh aktivnostih in mojih idejah, željah.

20171012_103235

Kako se počutim danes?

Če bi rekel, da ne pogrešam Francije, bi lagal. Včasih mislim na Francijo, na mojo družino. Na srečo so me moji starši obiskali za dva tedna v avgustu. Vendar imam vedno v mislih, da EVS projekt lahko izkusiš samo enkrat v življenju, zato moraš čim bolj uživati in čim več potegniti iz tega. Meseci minevajo zelo hitro in moramo izkoristiti vsak trenutek, ki nam je dan do maksimuma. Videti stvari pozitivno in jih ne pokvariti. Ne smemo obžalovati naših odločitev.

Sem prvi EVS prostovoljec na organizaciji MDPM za Goriško in verjamem, da bo za mano prišel še kdo, saj organizacija dela zelo dobro. Za zaključek lahko rečem, da je so bili ti štirje meseci polni in popolni. In verjamem da bodo ravno tako popolni tudi naslednji štirje meseci.

Ob koncu EVS v Novi Gorici bom napisal končne vtise.

Nova Gorica, 1. oktobra 2017, zapisal Arthur Manzinello (iz angleščine prevedla Adrijana Perkon, koordinatorka EVS projketa)

Arthur je svoje razmišljanje napisal na blogu spletne strani pošiljujoče organizacije v Franciji  https://www.concordia.fr/blog/nouvelle-aquitaine/arthur-volontaire-sve-en-slovenie-nous-raconte-experience