MOJE RAZMIŠLJANJE...

datum: 10.12.2020

kategorija: Novice

Prejeli smo zapis. Odkrit, odprt in poln iskrene empatije do otrok, ki ga s privolitvijo avtorice objavljamo na naši spletni strani. Hvala!

 

S ČIM ODHAJAM DANES S KOFERENCE...

 

Leto 2020, ki se počasi izteka, je od samega začetka zaznamovano z nenavadno izkušnjo virusa COVID-19. Če se je ta zdela v samem začetku leta nekje daleč v eksotični kitajski deželi, je bila v spomladanskem času že pri nas na domačih dvoriščih. Prav tako zapletena kot je bila pomlad, pa je tudi jesen.

Žal bogati trpkih izkušenj se vsak v svojem mehurčku sprašujemo, kako bomo živeli, preživeli, kaj smemo in bomo smeli, večinoma pa nas bolj skrbi za druge kot za nas. Ko opazujem svet, v katerem sem aktivno udeležena kot učitelj, se sprašujem, kako me bodo učenci razumeli, kaj pogrešajo, kaj potrebujejo, kako poenotiti tako različna socialna, kulturna in čustvena okolja, v katerih živijo in iz katerih delujejo.

Žal je res včasih potrebna neka težja izkušnja, da lahko uzremo nov svet. V svetu, ki postaja čustveno vse bolj sterilen in kjer se že dolgo ne sprašujemo več, kaj se spodobi, ampak samo še kaj se sploh sme, sem v tej oddaljeni socialni razdalji odkrila, da moje delo ni le obrtniško podajanje informacij in statistično natančno odmerjeno preverjanje stopenj doseženih načrtovanih ciljev, ampak mnogo več. Vendar to že dolgo časa vem, da ne bo pomote. Žal pa je neverjetna količina nepotrebnega formalnega balasta to, kar zaposluje moje misli.

Ob prebiranju besedilnih nalog, ki so mi jih učenci oddali v pregled, sem srečala besedilo, ki je name naredilo globok vtis. Pospremljeno s posebno, prelomno izkušnjo avtorja je izžarevalo iskrenost, čistost, jasnost misli, ki je nikoli prej nisem prepoznala. Vse prej kot to. Vprašala sem se, le kako je mogoče, da ob tolikih dneh prebitih pri pouku, nisem opazila fanta, ki bo nekega dne postal čudovita in nadarjena osebnost. Kako, da nisem v tihem dekletu, ki se je na vsak način želelo skriti, spoznala bodočo nadarjeno ilustratorko. Njena pisava, lepa, posebna, tako drobna s poudarjenimi začetnimi zaokroženo oblikovanimi znaki, me je spomnila na pisavo moje babice, ki sem jo zalotila kot majhna deklica pri pisanju pisma sestri v Ameriko. Nikoli ga ni oddala, ker je menila, da vedno napiše kaj narobe. Še vedno mislim, da je s tem bilo narejene več škode kot koristi. In mogoče prav zato spodbujam svoje učence, da naredijo korak naprej. Večinoma se mi le nasmehnejo in ne verjamejo ali mi rečejo prav, da bi me pri tem pomirili, nekateri pa se spustijo v besedovanje, tako za hec … Ob branju besedila za besedilom sem imela v mislih vsakega od svojih učencev, s svojimi ranljivostmi in svojimi asi v rokavu.

To so mladi ljudje, to niso le imena s pripetimi etiketami, pridobljenih ocen. To je tisti del družbe, ki se še ne zna ali ne zmore izraziti, ki ne ve, kako povedati in zakaj, a ki vpije, včasih z gluho tišino. In ki ga mi neusmiljeno merimo z nemogočimi parametri nenehnega napredka.

Vendar kje se je zalomilo? Kdaj? Kdaj so nehali verjeti vase? Prepričana sem, da je znanje lahko vrednota in da se bo to v polni meri zgodilo takrat, ko se bo učenec lahko dokazal z vsem svojim znanjem (nikakor ne le s šolskim) in učitelj imel čas in priložnost, da spozna ne le učenca, ampak mlado razvijajočo se osebo v vseh svojih aspektih. Nenazadnje si to želimo tudi kot starši. Včasih je potrebno le malo – preprosti biti človek.

 

Mojca Batič Škarabot