Če je otrok sprejet in se čuti varno, ne bo nasilen
Kaj narediti, kako ravnati v vlogi starša, pa tudi učitelja, ravnatelja, socialnega delavca, ko se srečamo z nasiljem otroka oziroma otrokov ali mladostnika oziroma mladostnikov? Kako uveljaviti disciplino? In zakaj do nasilnega ravnanja pride, kako ga preprečiti? Odgovorom na ta in podobna vprašanja je bila posvečana današnja okrogla miza v novogoriški mestni hiši, ki se je je udeležilo približno 30 strokovnih delavcev iz različnih ustanov in jo je MDPM za Goriško pripravilo v okviru obeležitve svoje 70. obletnice.
Okroglo mizo je Medobčinsko društvo prijateljev mladine (MDPM) za Goriško pripravilo v okviru niza dogodkov, ki jih prireja ta teden, ko posebej obeležuje 70. obletnico svojega delovanja, ter kot del projekta Dober dan, zdravje. Današnje dopoldne je namenilo strokovni javnosti, s katero redno sodeluje: od ravnateljev in šolskih svetovalcev prek zdravstvenih in socialnih delavcev do družinskih terapevtov, predstavnikov nevladnih organizacij, znanstvenim strokovnjakom. Pa tudi staršem, na primer predstavnikom svetov staršev. Ponudilo jim je posvet o aktualni temi nasilja, naslovljen Nasilje otrok in mladostnikov: Kam polzita starševska in učiteljska moč.
»Namen okrogle mize je strokovna obravnava, pa tudi praktični vidiki nekaterih prezrtih vprašanj vse bolj kompleksne spirale soodvisnih problemov nasilja otrok in mladostnikov. Gre za medsebojno nasilje, ali pa nasilje odraslih do otrok oziroma otrok oziroma učencev do staršev, učiteljev, starejših nasploh,« je vsebino okrogle mize povzela voditeljica Liana Kalčina. Kot je povedala, se je želelo na dogodku izmenjati mnenja in stališča, kakor pripraviti priporočil staršem, učiteljem, šolskim oblastem in širši družbi za uspešnejše spopadanje z vzroki in posledicami nasilja.
Ali kot pravi predsednica društva Iva devetak: »Tako kot družba nasploh tudi mi ugotavljamo, da je tega nasilja vse več med otroci, nad otroci, v družinah, v šolah. Kot nevladna organizacija nismo raziskovali razlogov, se pa trudimo - in tudi naše poslanstvo je to - da opozarjamo na vse anomalije, ki zadevajo zdrav razvoj otrok. Ugotavljamo jih skupaj s strokovnimi delavci in strokovnjaki, iščemo rešitve ter skušamo podajati predloge tistim, ki o tem odločajo.«
Predavali sta Katja Zabukovec Kern iz Društva za nenasilno komunikacijo ter specialistka psihoterapije Sara Pipan. Če poenostavimo, je skupna točka obeh predavanj poudarjanje tega, da je za preprečevanja nasilnega vedenja ključen pravi odnos, ki ne pomeni tega, da se od otrok ne zahteva odgovornosti za nesprejemljiva dejanja, vendar o ni kaznovalen, izključevalen ….
Sara Pipan je osvetlila zlasti metode sprejemljivega načina discipliniranja: »Rdeča nit mojega predavanja je, kako v današnji dobi, ko želimo hitre rezultate, disciplinirati otroke. Nisem zagovornica tega, da otrokom režemo peruti, da jih kaznujemo, discipliniramo z neko psihično silo, ampak pristopa, kako postavljati meje znotraj varnega odnosa, v katerem so sprejeti in ljubljeni.«
Otroci ne potrebujejo kaznovanja s trdo roko
Če poenostavimo, nimajo v tej komunikaciji kaj iskati prisila ali pogojevanje. Če se želi, da otroci odraščajo brez večjih težav, poudarja Pipanova, »ne potrebujejo kaznovanja, sramotenja, vzgoje s trdo roko. Potrebujejo povezanost, varen odnos, ki jim bo pomagal hoditi po pravi poti in biti najboljša različica same sebe.« Z navezanostjo in varim odnosom se ublaži ali izniči upiranje občutkom prisile, ki se kažejo v različnih oblikah, od pasivnosti prek nesramnosti do antisocialnega vedenja. In podobno se lahko preprečuje agresivnost, ko jo povzročajo frustracije, torej situacije, ko nekaj ne deluje, kot bi hoteli, ko smo nemočni.
Največje frustracije povzroča ločenost od pomembne osebe, izpostavlja predavateljica in dodaja, da je »Edino zdravilo agresivnosti je varen odnos, ki ga otrok uspe vzpostaviti z odraslo osebo, ki je pripravljena sprejeti odgovornost za njegove čustvene potrebe. Občutka ljubljenosti, slišanosti, videnosti, pripadnosti, vrednosti ne smemo pogojevati. Vzpostaviti odnos z otrokom ni naša izbira, ampak odgovornosti, ki jo kot pomembne odrasle osebe v njegovem življenju imamo.« In na odnosu, ne na vedenju, naj temelji discipliniranje,« je svoj prispevek sklenila
Otrokom je treba dajati taka sporočila, da ne bodo povzročali nasilja
Katja Zabukovec Kerin se je posvetila seveda tudi temu vprašanju, vendar se je obenem bolj zaustavila na ravnanju staršev in ustanov. Svoje misli je strnila: »Čeprav v zadnjem času vse bolj problematiziramo pojavnost vrstniškega nasilja, jo te nekaj, kar nas spremlja ves čas. Res pa je, da je danes senzibiliziranost med ljudmi večja, kakor tudi prestrašenost med starši. Zato nujno potrebujemo, da vsak opravi svoje delo, da v družini otroke opremijo s sporočili, zaradi katerih nasilja ne bodo povzročali, da v šolah vztrajajo pri uveljavljanju protokolov, ki so dobro pripravljeni in s katerimi se otroci lahko naučijo delovati. Sploh pa da postavljamo meje staršem, ko želijo sami prevzeti ukrepanje v primerih vrstniškega nasilja, in okrepimo šole, da bodo lahko opravljale svoje pedagoško delo. Želimo si namreč, da bi otroci šole obiskovali prepričani, da ne bodo nasilja ne povzročali in ga ne doživljali.«
Dotaknila se je neprimernega ravnanja staršev, ko, na primer, obračunavajo s šolami, nočejo verjeti, da njihov otrok povzroča nasilje, hočejo kaj izsiliti za svoj naraščaj, s tem pa otoku sporočajo, da je možno uspeti z izsiljevanjem. Zaposleni na šolah imajo občutek, da narašča število hujših primerov., ne poznajo pravile, strah jih je ukrepati, ker ne vedo, kdaj si utegnejo nakopati inšpekcijo. Sprašujejo, kje je meja, ko je ob nasilju otroka treba sankcionirati, nimajo zaupanja v druge inštitucije. »Na tem področju je povsod velik kadrovski primanjkljaj,« je ob slednjem pripomnila predavateljica. Obenem se na šolah sprašujejo, kako ustaviti spletno nasilje, ker to odraža na odnosih v vsakdanu, tudi v šolah.
Pretep med prijateljema še ni nasilje, slednje nastane ob neenakosti moči
»Nasilje otrok je treba znati prepoznati: navadno se ponavlja, je namerno, je lahko fizično, socialno, prek spleta, lahko gre za enega proti enemu, skupini zoper enega itd,« je izpostavila Zabukovčeva. Če se stepeta prijatelja, je po njenih besedah to običajno nasilje, ko je intervencija razmeroma kratka, ko se je mogoče dogovorimo se, kako ravnati naprej.
Za medvrstniško nasilje pa gre, ko je moča porazdeljena neenakomerno – en otrok je ime veliko, drugi premalo. In takrat se je treba posvetiti odnosom v skupini, ne se odzivati le na posamezen dogodek. Treba je razumeti, da je za vsakega otroka pomembno bito del skupin, biti sprejet. Kajti nasilje nastane iz občutka nemoči, nesprejetosti in podobnega. Bistvena funkcija šole po besedah Zabukovčeve je, da vseh tretira enako, vse vključuje: »Če samo izključujemo in kaznujemo, smo velik del priložnosti zamudili«. In čeprav so sankcije v določenih primerih potrebne, je treba poskrbeti za to, da ni kdo izključen. In telesno kaznovanje sploh odpade, ker sporoča, da je nasilje sprejemljivo.
Nanizala je vrsto napotkov za starše, kako preprečevati nasilje, kot je na primer razlikovanje med potrebo in željo, da zavrnitev želja otroke ne pomeni zavračanja otroka, daje je konflikt spopad stališč in ne oseb. Med zaključnimi mislimi pa je poudarila, da je nasilje tako vtkano v vse pore življenja, da je treba problematiko naslavljati zelo široko.