Naravni viri pomoči otroku in mladostniku v stiski
Nemogoče je prikazati vse možne vire, vsebine in oblike naravne pomoči otroku. Da bi to storili, bi morali prikazati življenje kot celoto. Namen teksta je opozoriti na naravne vire in ne-formalizirane oblike pomoči, ker jih v miselnosti medicinskega modela pomoči osebam v duševnih stiskah ali z duševnimi motnjami pogosto spregledamo in jih premalo vključujemo v pomoč otrokom in mladostnikom v stiski.
Vplivnost posameznih virov je odvisna od otrokove starosti in razvoja. Čim mlajši je otrok, tem bolj je odvisen od staršev. V mladostniškem obdobju se spričo večje fizične in duhovne samostojnosti močno razširi repertoar zunaj družinskih virov, s katerimi si lahko mladostnik pomaga, npr. sam uravnava svoje telesne aktivnosti, spanje, prehrano ali pa izdela svoj sistem verovanja, se vključi v dejavnosti, ki ga zanimajo, razvija estetske interese, širi svoje lastne socialne mreže, poslužuje se vrstniške podpore in pomoči.
V strokovnih prizadevanjih za zmanjševanje duševnih težav otrok in mladih sta pomen in vrednost naravnih virov podcenjena. Res pa je, da v sodobnem svetu spričo načina in organiziranosti življenja, krčenja družinskih virov pomoči, rahljanja socialnih vezi in ne nazadnje širjenja egoističnih vrednot usihajo naravni viri pomoči. Obenem so duševno - zdravstvene stroke monopolizirale skrb za duševno zdravje. Definirajo se, kot da so edine odgovorne za pomoč ljudem v duševnih stiskah in ljudem z duševnimi motnjami. Njihova funkcija v sedanjem času je tudi v tem, da nadomeščajo manjkajoče naravne vire pomoči, zaupljiv odnos, sprejetost, čustveno podporo.
Naravni viri pomoči so vsebine in načini pomoči otroku in mladostniku v stiski, ki se aktivirajo v posameznikih ali v skupinah (npr. pomoč sorodnika, sošolca, razreda, lokalne skupnost, taborništva, športne skupine.. ) tudi brez prizadevanj dušeslovnih strok ali pa jih aktivirajo strokovne službe. Naravna pomoč se torej lahko zgodi spontano ali pa se aktivira na vzpodbudo strokovnjakov in deluje ob njihovi podpori. Veliko je tudi prehajanja iz neformalnih oblik pomoči v formalizirane oblike. O tem npr. priča dejstvo, da je v prihodnosti predviden nov poklic, »poklicni prijatelj«. Prekrivanje izhaja tudi iz dejstva, da so v formaliziranih oblikah pomoči prav tako pomembne mehke, ne s protokolom določene učinkovine pomoči, kot so človečnost, kakovost odnosov, psihosocialna klima ali etos delovanja institucije npr. šole ali terapevtske ustanove.
Duševne stiske in sedanji čas
Vse več otrok, mladostnikov in odraslih se bo znašlo tudi v duševnih stiskah zaradi ekonomske ogroženosti in prikrajšanosti, zaradi klimatskih sprememb in posledičnih socialnih nemirov, možnih epidemij in zaradi bližnjih vojnih dogajanj. V ZDA ugotavljajo, da je poraslo število odraslih oseb z motnjo anksioznosti pri čemer sedanji porast izvira iz zaskrbljenosti glede ekonomskega preživetja. Ustanavljajo se že posebne ambulante za zdravljenje z ekološkimi spremembami pogojene anksioznosti otrok in mladostnikov. Vprašanje virov psihološke ali psihosocialne pomoči postaja vse bolj pereče.
Ko je število otrok, mladostnikov in mladih z duševnimi težavami poraslo zaradi Covida-19, smo predvsem terjali povečanje števila dušeslovnih strokovnjakov, ki bi jim pomagali. Toda psihologi, psihoterapevti, psihiatri niso rešitev za to, čemur pravijo epidemične razsežnosti duševnih težav. Najprej, ker duševno-zdravstvenih specialistov preprosto ni dovolj in jih v bližnjih letih, pa tudi v daljnih letih ne bo dovolj. Čakalna doba v najbolj odprti instituciji za otroke, v Svetovalnem centru v Ljubljani je v času pisanja tega članka okrog 400 dni. Verjetno je javnosti le malo znan podatek, da v najbogatejših evropskih državah, v ZDA, Kanadi in Avstraliji le kakih 20-30 % otrok in mladostnikov z duševnimi težavami in motnjami, ki bi potrebovali strokovno duševno-zdravstveno pomoč, to pomoč prejema. Drugo je vprašanje koliko strokovna pomoč zadostuje za reševanje socialno, klimatsko ali z vojnami pogojenih težav.
Seveda je prvi odgovor na vprašanje, kako pomagati ljudem v duševnih stiskah odpravljanje vzrokov težav. Toda večine teh preprosto ne moremo odpraviti. Kako lahko v doglednem času ali tukaj in sedaj odpravimo klimatske spremembe ali ekonomske tokove, ki prizadevajo množico ljudi? Če smo pošteni, so tudi možnosti v običajnih okoliščinah zelo omejene. Pred kratkim sem prebrala na spletu: »V Sloveniji je spolno zlorabljen vsak peti otrok. Spolne zlorabe otrok se v večini primerov dogajajo v ožjem družinskem krogu ali v krogu ljudi, ki jim otrok zaupa. Policiji je prijavljena komaj desetina vseh primerov.« Že desetletja dobro vemo, kakšne so posledice spolne zlorabe za otroke. Pa jih ne zmoremo preprečevati. Tako kot ne moremo preprečevati mnogih drugih »normalno-dobskih« družinskih disfunkcij. Ne želim biti črnogleda in pesimistična. Marsikaj se je za otroke izboljšalo, če primerjam z mojim otroštvom, to je otroštvom osebe star 87 let. Na primer v razredih ni več v kotu šibe za kaznovanje učencev. Telesno kaznovanje otrok je prepovedano. Štirinajstletni otroci ne delajo v rudnikih. Imamo konvencijo o otrokovih pravicah. Vendar še vedno ogromno število otrok doživi družinsko pogojene travmatske dogodke. Ko to pišem, imam v mislih države bogatega sveta. O tem, kaj se dogaja z otroki v svetu revščine in vojn pa raje niti ne pišem. Kaj torej storiti, če mnogih starih in novih množičnih vzrokov poškodovanosti otrokove duše ne moremo odpraviti in če nimamo in ne bomo imeli dovolj zdravilcev za ranjene duše otrok?
Naravni viri pomoči
Naravni viri pomoči so skozi tisočletja bivanja človeškega rodu pomagali ljudem obvladovati duševne stiske in okrevati od najtežjih čustvenih ran. To kar imenujemo strokovna pomoč ljudem z duševnimi motnjami obstaja kakih 200 let, dostopna pa je večjemu številu oseb v ekonomsko razvitih delih sveta šele zadnjih 70 let. Otrokom je postala dostopna pozneje kot odraslim, saj je prvi otroški psihiater pričel delovati med drugo svetovno vojno. Naravni viri pomoči so še danes tudi v bogatem svetu glavna podpora ljudem. Krepijo človekove zmogljivosti prilagajanja in obvladovanja težav ter možnosti okrevanja. Notranji naravni viri izhajajo predvsem iz bioloških osnov, kot so genetska opremljenost ter plastičnost možganov. Zunanji naravni viri izhajajo iz otrokovega bližnjega in širšega okolja, iz dobrih izkušenj, ki so protiutež slabim izkušnjam v družini, v šoli, v vojnah, v begunski situaciji, v revščini. V stvarnosti so zunanji in notranji viri pomoči povezani. Zunanji viri krepijo notranje sile obvladovanja težav in ovir in notranji viri lajšajo iskanje in izrabljanje zunanjih virov pomoči. Naravna in neformalna pomoč vsebujeta dobrine, ki jih formalne oblike pomoči običajno ne morejo zagotoviti, denimo občutek sprejetosti in varnosti v svoji skupini ali skupnosti.
Prvi zunanji naravni vir pomoči za otroka je seveda njegova družina, predvsem starši. Toda v stvarnosti ne moremo graditi pomoči otroku le na družini. Nekatere družine so zločeste in povzročajo otroku duševne rane. Mnogi starši so toliko sami čustveno prizadeti, da otroku ne morejo pomagati. To se lahko dogaja tudi v običajnih življenjskih okoliščinah. V množičnih nesrečah ostanejo mnogi otroci brez staršev.
Med zunaj družinskimi dogajanji so pomembna predvsem prijateljstva, vrstniški odnosi, ljubezenski odnosi pri mladostnikih, vključenost v socialne mreže, različne dejavnosti, ki bogatijo otrokovo življenje, nudijo občutek pripadnosti in povezanosti, priložnosti za individualni ali skupinski uspeh. To so tudi dogajanja v izobraževalnih institucijah - dobri odnos s sošolci, dober odnos med učiteljem in otrokom, otroku prijazna psihosocialna klima šole, možnost udejanjenja in izkazovanja svojih sposobnosti, dejavnosti v šolskih ali obšolskih interesnih skupinah. Med naravne vire sodijo tudi duhovni viri - estetska doživetja, pogled na svet in svoje mesto v njem, smisel življenja, religije. Naravni viri tudi uresničujejo danes razširjeno misel, da majhne dobre reči vgrajene v življenjski vsakdan, lahko pomagajo otroku in mladostniku v stiski. Omogočajo dobre izkušnje z ljudmi, ki vračajo vero v človeka, upanje in krepijo psihično odpornost.
Vrednost naravnih virov pomoči je tudi v tem, da lahko ob nedostopnosti strokovnih služb nudijo človečnostno in odnosno komponento pomoči in praktične pomoč, kot je npr. pomoč pri učnih težavah. Socialne mreže nimajo le varovalnega vpliva na posameznika. Pomembne so, ker tvorijo del socialnega kapitala, ki poraja dobrobit skupnosti.
Mnogi zaščitni viri in viri pomoči so tudi ne-psihološke narave: ekološki dejavniki, otrokov življenjski slog, spanje, prehrana, zdravstveno vedenje, ki vplivajo tudi na psihično odpornost in duševno zdravje.
Kako okrepiti naravne vire pomoči otrokom in mladostnikom v stiskah?
Pri sleherni konceptualni rešitvi na področju varovanja duševnega zdravja je osnovno vprašanje, kako jo prenesti v prakso. O tem kako krepiti naravne vire pomoči je potrebna medsektorska razprava, ki vključuje različna, za otroka pomembna okolja. Naj omenim le nekaj možnih usmeritev. Človečnost je osnova naravne pomoči. Pojem in vrednost človečnosti sta ponovno vstopila v naš miselni in doživljajski prostor, verjetno tudi zaradi epidemije in zaradi aktualnih družbenih dogajanj. Veliko možnosti za korektivne dobre izkušnje je v izobraževalnih sistemih, ki so lahko prostor varovalnih in zdravilnih izkušenj za vse otroke, tudi tiste iz disfunkcionalnih družin. Vrtec in šola sta najboljša prostora za razvijanje empatije, in pro-socialnega vedenja do vrstnikov in oseb, ki niso člani ozkega družinskega kroga. Ozaveščanje prebivalstva, širjenje znanj in praks pomoči doseže največ oseb preko digitalnh naprav, spleta in medijev. Že nekaj let se sprašujem, kako to, da lahko imamo na televiziji prijazno redno oddajo o vrtnarjenju in vzgoji rastlin, kljub prizadevanjem mnogih pa ne uspemo doseči, da bi imeli redno oddajo o duševnem vrtu otroških duš in težavah v njem. Premalo izkoriščene so možnosti, ki jih ponuja delovanje nevladnih organizacij in prostovoljcev. In ne na zadnje, med naravne vire sodi tudi družbeni kontekst, njegove vrednote, zaščita in podpora, ki jih nudi človeku v stiski.
Vloga duševno-zdravstvenih strokovnjakov pri realizaciji modela pomoči, ki vključuje tudi naravne vire, je pomembna. Delujejo lahko kot zagovorniki otrokove dobrobiti. So učitelji in mentorji oseb, ki tvorijo otrokova in mladostnikova naravna okolja. Pri svojem terapevtskem delu lahko ustvarjajo sinergije med delovanjem strokovnih služb in pomočijo naravnih življenjskih okolij. Na področju pomoči mladim v stiskah in z duševnimi motnjami že nastajajo hibridni modeli pomoči, ki povezujejo specializirane strokovne pristope iz medicinskega modela pomoči s socialnim modelom, kar širi domet pomoči in vključuje tudi naravne vire pomoči.
V zadnjih desetletjih se je pri ohranjanju telesnega zdravja uveljavilo in razširilo gibanje »nazaj k naravi« kot komplement medicinskim storitvam. Vključevalo je zdrav način življenja, razvijanje skupin samopomoči za osebe z enakimi obolenji in še marsikaj iz repertoarja naravnih virov pomoči. Morda bi veljalo poskusiti na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov z gibanjem »nazaj k človeku« ali »nazaj k ljudem«.
Anica Mikuš Kos
otroška psihiatrinja
humanitarna delavka
predsednica Slovenske filantropije
častna članica ZPMS
Ljubljana, januar 2023